Ko sem hodila še v osnovno šolo, sploh v prvem in drugem razredu, me je do šole vedno pospremil at. Še zdaj se spomnim, kako me je vsako jutro, ko sta bila moja dva v službi, vedno ob natanko isti uri prišel zbudit, da se uredim za v šolo. Vedno točen, vedno z istimi besedami: ‘Sanja, vstati se bo treba.’ Živeli smo namreč vrata stran od njih v manjšem bloku. Njegovo rožljanje ključev po hodniku me je takrat vedno spravilo ob živce. Zbudilo me je še preden je odprl naša vhodna vrata in tako sem skoraj vsak dan vstala z levo nogo.
Večino otroštva sem dejansko preživela pri njima. Po šoli sem vedno potrkala na njuna vrata, odprla sta mi jih z vsem srcem in dobrodošlico. Vedno me je čakal topel obrok in prijazna beseda. Z at sva velikokrat igrala šah in vedno sem ga premagala. Ne vem, ali je bila to zgolj začetniška sreča ali se mi je pustil preigrati. Tako dobro je izražal začudenje, kako mi uspeva.
To je bil oče po mamini strani, moja najljubša oseba. Raje sem ga imela kot kogarkoli na svetu in njegova smrt me je hudo prizadela. Še zdaj ne morem slišati Cvetja v jeseni, ki so ga predvajali na pogrebu.
Po odhodu stare mame so mi iz njegovega stanovanja ostali zgolj spomini; spomini, njegova baretka in en rdeč zvezek, v katerega si je zapisal nekaj receptov. Žal mi je, da je to edino, kar imam od njega. Po pravici povedano, sploh ne vem, kam so romale vse tiste stvari iz njunega stanovanja. Takrat sem bila ravno v najstniško-uporniških letih in verjetno me ni niti najmanj brigalo, kaj se bo z njimi zgodilo.
Ta rdeča knjižica je še danes pri meni doma. Ne dolgo nazaj sem jo resno vzela v roke in prelistala. V njej se skrivajo recepti za krofe, kotlete, peciva, kekse, na predzadnji strani pa tudi recept za miške, katerega danes delim z vami. Narejene so iz jogurta brez dodatkov ruma ali limone. Edina stvar, ki sem jo v receptu spremenila, je, da sem jih povaljala v kristalnem sladkorju in mletem cimetu.
Mišk doma nismo velikokrat cvrli, tudi spomnim se ne, da bi jih kdaj jedla izpod njegovih rok. Te miške so enostavno najboljše, kar sem jih jedla – pa ne zgolj zato, ker so mehke, hrustljave in polnega okusa, ampak tudi zato, ker mi delujejo malo nostalgično. Za trenutek se malo vdam v spomine in pomislim na kak lep trenutek iz otroštva, medtem ko zraven zobam njegove miške.
[recipe title=”Ocvrte miške” servings=”22-25 mišk” time=”30 min ” difficulty=”/”]
[recipe-ingredients]
- Sestavine:
- 180 g navadnega čvrstega jogurta (1 lonček)
- 1 jajce
- 1 velika JŽ sladkorja (25 g )
- 220 g bele moke
- 7 g pecilnega praška
- Ščep soli
- Kristalni sladkor in cimet za povaljanje
- Olje za cvrtje
[/recipe-ingredients]
[recipe-directions]
- V kozici segrejemo olje – če je dovolj vroče, preverimo s kuhalnico – ko jo damo v olje, se okoli nje pojavijo mehurčki.
- V skledo damo jogurt, jajce in sladkor ter premešamo. V drugi skledi zmešamo moko, pecilni in sol. V dveh korakih suhe sestavine presejemo k mokrim in dobro zmešamo, da dobimo testo brez grudic.
- Žlico namočimo v vroče olje in oblikujemo manjše kupčke, ki jih polagamo v kozico. Ocvremo jih z obeh strani, da dobimo lepo, zlato rjavo barvo (par minut na obeh straneh).
- Vroče odcedimo s penovko in jih za trenutek položimo na papirnato brisačo, da se malce odcedijo. Nato jih še vroče povaljamo v mešanici kristalnega sladkorja, ki smo ga poprej dobro premešali z žličko mletega cimeta.
- Postrežemo tople.
[/recipe-directions]
[/recipe]
