Potovanja so moja terapija in teh je bilo v letu 2022 kar veliko. S partnerjem sva si zadala, da bova vsako leto šla na potovanje nekam, kje še nisva bila. Moram reči, da sva lani to dodobra izkoristila. Spomladi sva se podala v eno izmed mojih najljubših držav in članico iz skupine Skandinavije – Švedsko, zadnji decembrski dnevi pa so bili preživeti v treh tujih državah članicah Evropske unije – Madžarski, Slovaški in Avstriji.
Obiskala sva vse tri prestolnice, potovanje pa je trajalo slabih 6 dni, kar je več kot dovolj za kratek praznični oddih in skok na tuje božične stojnice. Svojo pot sva začela kar z avtom, skupaj pa prevozila okoli 1000 km.
Budimpešta
Budimpešta je glavno mesto Madžarske, ki je po površini za dobre tri Ljubljane. Po številu prebivalcev je bogata za okoli 1,7 milijona ljudi. Njihova denarna valuta so madžarski furinti, ki pa zelo nihajo. Svetujem, da ob plačilu s kartico vedno plačate v tujih valutah, ker vas na koncu pride ceneje.
Mesto je razdeljeno na dve polovici – na eni strani reke je del z imenom Buda (ki nima veze z budisti) ter drugi del mesta z imenom Pest. Javna stranišča so v večini plačljiva.
Poznavanje angleškega jezika s strani Madžarov je nekaj srednjega – odvisno od tega, s kom komunicirate. V hotelih angleški jezik obvladajo, v restavracijah pa mnogi ne govorijo angleško – sploh starejše generacije.
Kar se tiče samega prevoza, sva koristila Bolt. To je neke vrste Uber, ki ga rezerviraš kar preko aplikacije Google Maps, plačaš pa vedno in izključno z bančno kartico. Prevozi so zelo hitri, dostopni, voznik pa te zapelje praktično kamorkoli. Ostale možnosti javnega prevoza so metro, avtobus in pa tramvaj, a jih nisva koristila.
Madžarska ima bogato kulinariko, ki temelji skoraj izključno na mesu. Sama sem imela kar težave najti kaj brezmesnega, da pa bi bilo poleg vsega še zdravo, pa je bil pravi mali maraton. Zanimivo mi je bilo tudi dejstvo, da v trgovinah računajo 20% davek, ne glede na to, ali kupite hrano ali pa kozmetiko. Cene na Madžarskem in Slovaškem pa so nekje enake tistim v Sloveniji.
Pa še en nasvet – če greste v Budimpešto z osebnim avtomobilom, se vedno zaklenite. Včasih pristopi kakšen nepridiprav pod pretvezo, da potrebuje pomoč, v bistvu pa vas želi okrasti.
Najin prvi cilj je bila Budimpešta, najina prva postojanka v večernih urah pa prav posebna restavracija, a o tem nekoliko kasneje. V mestu sva preživela skoraj tri dni, za prenočišče pa sva si izbrala Hotel T62. Gre za zelo umetniški hotel s poslikavami Fride Kahlo in nadvse prijaznim osebjem, urejenimi sobami in dobrim zajtrkom. Minus hotela je sigurno njegova parkirna hiša, ki ni v sklopu zgradbe, pač pa je zanjo potrebno prehoditi par sto metrov. Ob ugodnem vremenu to niti ni tak problem, v primeru dežja pa je z vso prtljago kar nadležno hoditi po temnih in nepoznanih ulicah. Poleg tega pa jo je potrebno tudi plačati.
Najbolj vznemirljiv cilj je bila sigurno prva madžarska postojanka – restavracija The Magic. Gre za majhno restavracijo na tematiko Harry-ja Potter-ja, kjer vas ambient sigurno ne bo pustil ravnodušnih – ogromno portretov, magični kotel, luči, kamnite stene, magična imena hrane in sama postrežba, kjer z urokom po izbiri začaraš dim iz keliha, bo v vas pustil lepe spomine. Če je njihov ambient tako izjemen, pa mi kot vegetarijanki, ki uživa v zdravi prehrani, njihova hrana ni bila všeč. Za ‘nemesojedce’ ponujajo zgolj dve možnosti slanih jedi, za vegane je sploh nimajo.
Njihova pijača je okusna, a zelo, zelo sladka, burgerji pa povsem povprečni in primerljivi z večino tistih, ki jih poskusiš med obiskom naključnega ponudnika. Če vam je takšna hitra, cvrta hrana všeč, boste sigurno cenili obisk in uživali v njej. Midva sva imela rezervirana dva termina, a sva drugega odpovedala. In ko smo že pri rezervacijah – navadno so tako zapolnjeni, da težko prideš zraven brez predhodne rezervacije mize.
2. dan
Po zajtrku sva krenila na raziskovanje mesta. Po nekje 30ih minutah hoje sva prispela do Heroe’s Square, ki je vpisan na UNESCOVO svetovno dediščino, in je hkrati eden izmed večjih trgov v mestu. Na njem je sedem jezdecev. Na vsaki strani imate možnost obiska muzeja – eden je Museum of Fine Arts, drugi pa Palace of Art. Poleg tega trga v mestu obstajajo še trije z istim imenom.
Malce naprej so v zimskem času imeli tudi ogromno drsališče (Városligeti Műjégpálya és Csónakázótó), ki se v poletnih mesecih spremeni v neke vrste majhno jezero, po katerem se lahko vozite s pedalinom. Na drsališču najprej plačate vstopnino, najem drsalk (če nimate svojih), v garderobi pa tudi kavcijo (bodisi v evrih ali furintih – samo, da je gotovina), ki vam jih vrnejo po tem, ko drsalke vrnete v enem kosu. Na drsališču ste lahko do samega zaprtja – prej pridete, dlje boste lahko drsali. Ko greste enkrat ven, pa morate plačati na novo.
Takoj čez most vas bo pot peljala do gradu, ki je v svojem času pripadal grofu in aristokratu Sándorju Károlyi de Nagykárolyju. Čez njegovo dvorišče in park se lahko sprehodite brezplačno, ogled gradu v notranjosti pa je plačljiv. Pred vhodom so postavljene tudi stojnice, kjer lahko kupite hrano ali spominke, za gradom pa ogromen park.
V sklopu njega se v bližini nahajata še dve zanimivi stvari – Madžarska hiša glasbe ( Magyar Zene Háza) in pa Madžarski etnografski muzej (Néprajzi Múzeum). Na streho slednjega se lahko povzpnete brezplačno in uživate v razgledu, za ogled muzeja pa je potrebno plačati.
Z Boltom sva se nato odpeljala na drugo stran mesta, kjer sva si ogledala Ribiško trdnjavo (Halászbástya). Vstop vanjo je prost, občudujete pa lahko utrdbo in razgled nad celotnim mestom. Tam so tudi trgovine s spominki in par stojnic s hrano. Peš sva se nato odpravila proti centru čez most nad Donavo, najin naslednji cilj pa je bila pokrita tržnica z imenom Nagy Vásárcsarnok. V pritličju boste našli ogromno stojnic, ki pa več ali manj ponujajo ena in isto – izdelke iz medu, sivke, stojnice mesa in rib, papriko v prahu in razne sladke pregrehe. V prvem nadstropju pa najdete spominke in restavracije – ene izmed njih so tipične madžarske.
Proti večeru sva se odpravila še skozi center, kjer sem zadnji dan kupila par spominkov in poskusila madžarski langoš – ponujajo ga praktično na skoraj vsaki stojnici s hrano, gre pa za cvrti in nadvse mehek ploščati kruh, premazan s kislo smetano ter posut z ribanim sirom. Božansko!
Od znamenitosti pa bi si brezplačno lahko ogledali tudi Čevlje Danube obrežja (Cipők a Duna-patron). Gre za spomin na žrtve holokavsta, ki so jih med drugo svetovno vojno ubili. Preden so mrtvi padli v reko, so se morali sezuti, da so morilci lahko čevlje prodali in od njih nekaj zaslužili.
Bratislava
Bratislava je po površini za dve Ljubljani, po prebivalcih pa jih šteje okoli pol milijona. Njihova valuta je evro, hkrati pa moje najljubše mesto od vseh treh držav. Mirno, varno, domače, kot bi hodila po rodni Sloveniji.
Kar mi je pri mestu tudi tako zelo všeč, je to, da je vse na dosegu – celotno mesto si lahko ogledate peš brez dodatnih stroškov prevoza. Midva nisva v Bratislavi zapravila niti centa za javni prevoz. Vse od trgovin, znamenitosti, stojnic in restavracij sva opravila peš.
Od Budimpešte do Bratislave je pot z osebnim avtomobilom trajala približno dve uri.
- Dan
Nastanjena sva bila v Hotelu Tatra. Za razliko od prvega niti slučajno ni bil tako umetniški, bil je bolj tradicionalen, a od vseh najbolj prostoren. Njegova parkirna hiša (tudi plačljiva), je bila v sklopu hotela, njihov zajtrk pa zelo obsežen. Od vseh hotelov sva bila ravno s tem najbolj zadovoljna.
Božične stojnice so na žalost odprte zgolj do božiča, zato nisva mogla izkusiti prazničnega duha v celoti. V centru boste našli zelo znano in staro slaščičarno Historiche Konditorei, kjer je skoraj vedno gneča, v njej pa boste morali zapraviti najmanj 13eur na osebo – to je pogoj za vstop.
Nedaleč stran je nakupovalni center Eurovea, ki je naravnost ogromen. Gre za princip BTC-ja, kjer lahko najdete vse od ponudnikov hrane, oblačil, papirnic, slaščičarn, bifejev in špecerije. Kar je pri tem centru tako dobro, je tudi to, da ima ogromno parkirno hišo. Če ste nastanjeni dlje od centra, se lahko zapeljete do Eurove-e, v parkirni hiši zastonj parkirate do 3 ure ter potem nadaljujete pot. Midva sva to izkoristila zadnji dan, ko sva v hotelu že morala opraviti check-out.
Kaj se torej splača pogledati v centru? Modro cerkev (Modrý kostolík), Čumila (delovnega moža, ki opazuje iz kanalizacije) in Slavin (Slavín). Slednji leži malce ob robu mesta na vzpetini, gre pa za spomenik padlim borcem za osvoboditev Bratislave v letu 1945. Tam je pokopanih 6845 vojakov in oficirjev – pripadnikov Rdeče Armade. Še danes se tam odvija mnogo dogodkov, vstop pa je brezplačen.
Malce izven mesta – tja se boste morali zapeljati, ležijo ruševine Gradu Devin. Vstopnica za eno osebo stane 3 eur, po posestvu pa se lahko sprehajate po mili volji. Razgled z vrha gradu (oz. kar je od njega ostalo), je naravnost čudovit. Na eni strani hribi, reka Donava in Morava, gozd, na drugi malce naselja. Ob lepem vremenu je pogled res dih jemajoč.
Tako kot Madžarska ima tudi Slovaška svoje kulinarične specialitete, ki večinoma temeljijo na mesu. Veliko restavracij ponuja tipične in tradicionalne jedi, mesto pa ponuja vse od italijanske, arabske, ameriške in ostale kuhinje itd. Veliko jih boste našli tudi v nakupovalnem centru Eurovea.
Od vseh restavracij mi je bila daleč najljubša veganska restavracija Balans, do katere sva imela par sto metrov od hotela. Ponujala je veliko zanimivih reči, večinoma fast-food, a se po njihovi hrani nisem počutila slabo – vse od krompirčka, burger bombetk ter ketchupa pripravijo sveže v hiši, okus hrane je bil zelo dober, ambient pa zelo prijeten.
Dunaj
Dunaj je glavno mesto Avstrije ter leži zelo blizu meje s Slovaško – ca. uro sva potrebovala od ene do druge prestolnice. Po površini je veliko za ca. 2,5 Ljubljani in hkrati manjše od Budimpešte. Šteje pa okoli slaba 2 milijona prebivalcev.
Tudi tukaj so bili božični sejmi z izjemo dveh zaprti vse od božiča. Odprta sta bila zgolj Prater Riesenradplatz ter Schönbrunn Palace, oba sta načeloma odprta še par dni po novem letu. Prvi je bolj adrenalinski, saj ponuja veliko vznemirljivih in adrenalinskih doživetij, drugi pa je bolj tipično praznično obarvan.
Nastanjena sva bila v hotelu Ibis, ki je v sklopu iste zgradbe ponujal tudi parkirno hišo – če lahko temu tako rečemo. Pot je bila tako ozka, parkirna mesta pa tako skromna, da so že pred vhodom napisali, da je hiša namenjena samo izkušenim voznikom. ?
Kakorkoli, na Dunaju sva si ogledalo zelo malo – en dan sva preživela v živalskem vrtu, do katerega je bilo ca. 30 minut vožnje. Kar me je tisti dan najbolj užalostilo, je parkirišče. ZOO namreč NE ponuja zastonj parkinga – parkirati morate v coni kratkega parkiranja, zanjo pa morate imeti ustrezni parkirni listek, ki se ga kupi na bencinski postaji, ali pa se prijaviti v aplikacijo ter tam poravnati parking. Na enem samem plakatu je bilo omenjeno, da parking ni zastonj, zato imajo redarji tam veliko dela, mesto pa dober profit. Poskrbite, da boste parking ustrezno poravnali in se s tem izognili kazni, ki znaša 36 eur.
Avstrijski živalski vrt je najstarejši živalski vrt v Evropi – svoja vrata je namreč odprl leta 1752. Glede na ostale živalske vrte sem bila malce razočarana – prevodi iz nemščine niso vsepovsod, pa tudi park se mi ni zdel tako atraktivno postavljen, kot morda kakšen drug. Vstopnina za dve odrasli osebi je znašala 52 eur, v njem pa zlahka preživite okoli 4-5 ur.
Od restavracij nama je najbolj bil všeč Vapiano, do katerega sva šla kar peš. Imajo namreč zelo zanimiv način naročanja – ob vstopu dobiš meni in kartico. S to kartico nato hodiš do različnih postaj in naročaš hrano, počakaš, da jo kuhar naredi pred tabo, ter jo nato neseš k mizi. Npr., če se ti zahoče testenin, greš na postajo, kjer delajo testenine, če se ti zahoče juhe, greš na postajo predjedi itd.
Hrana je bile nadvse okusna – z italijansko pač ne moreš nikjer zgrešiti, pa tudi osebje je bilo zelo prijazno. Imeli so tudi ogromno veganskih in brezglutenskih opcij – vse od testenin, rižot in pic.
Za na konec
Všeč mi je, da sva se po dolgem času podala na pot z avtomobilom. S tem sva bila bolj mobilna, pa tudi nepotrebnega gužvanja ni bilo na letališču. In kaj mi je najbolj všeč? V Slovenijo sem lahko prinesla vse – marmelade, jogurte, karkoli, ne glede na količino tekočine!
Praznično-dopustniški zaključek leta je bil zame nekaj novega, a mi je bil hkrati čudovita in nepozabna izkušnja. Z novim letom pa si želim, da se pustolovščine kar ne bi končale, in da bi s pogumom vsi stopali naproti vsem izzivom. Srečno 2023!
