Že nekaj let na travniku pri hiši nabiramo gozdne jagode, ki vsako sezono bogato obrodijo. Sladki mali grižljaji intenzivne rdeče barve in nadvse bogatega okusa kar kličejo po tem, da se z njimi posladkamo. In tudi letos jih je bilo v izobilju. Nekega sončnega dne sem jih vse nabrala, pa je naslednji dan spet bilo vse rdeče pod nogami.
Tako kot že nekaj sladic na mojem blogu je tudi ta povezan s francosko zgodovino. Navdih za današnji recept so bili francoski ‘financiers‘. Prav imate, zveni kot finančnik v slovenščini, če bi ga dobesedno prevajali. In ne motite se; po eni strani zgodbe bi se naj tako imenovali ravno zaradi tega poklica! Njihov izvor sega daleč v zgodovino v srednji vek v red sester Svete Marije, kjer so ti slastni kolački sprva bili ovalne oblike. Z leti se je njihov sloves nekoliko zmanjšal – vonj po mandljih, ki je spominjal na vonj po arzeniku in cianidu je pripomogel k temu, da po renesančnem obdobju o njih nismo slišali vse tja do poznega 19. stoletja, ko je v neki pariški četrti neki znani slaščičar prišel na idejo, da bi oživel te nadvse podcenjene kolačke! Glede na to, da se je njegova slaščičarna nahajala ravno v finančni četrti, so ti mali grižljaji bili kot nalašč za vse poslovneže s hitrim tempom življenja, ki si niso želeli umazati rok ali sesti za hiter obrok. V čast tej ideji se je spremenila tudi njihova oblika – poprej ovalne obline je zamenjala pravokotna forma, ki je spominjala na zlato palico. Torej bi si lahko izvor imena ‘financier‘ razlagali na dva različna načina – po eni strani bi lahko šlo za poimenovanje po poklicu, po drugi strani pa za poimenovanje po obliki kosa zlata.
Kakorkoli, ovalni ali neovalni, ti sladki kolački vas bodo navdušili s svojo nadvse enostavno pripravo in nadvse dobro teksturo – zunaj malce hrustljavi po robovih, znotraj pa neverjetno mehki, kot iz kakšne trgovine! Zaradi svojih sestavin in načina priprave se dolgo obdržijo, zaradi česar so se v zgodovino vpisali tudi kot eni izmed tistih poslastic, ki so jih ljudje rade volje vzeli s sabo na daljša potovanja.
Po sestavinah bi lahko rekli, da so kar podobni makronom – mandljeva moka, sladkor v prahu in beljaki. Nekje sem celo prebrala, da kdor ne uspe pri pripravi makronov, bo sigurno uspel pri pripravi teh kolačkov. Pri slednjih se namreč težko ponesreči.
In glede na to, da je bilo v tem času tako veliko jagod, ki so se kar same ponujale, da iz njih nekaj naredim, je bil ta recept kot nalašč za pozne spomladanske dni in lepo vreme, ki prihaja. Ravno prav sladki, mehki in z močno vaniljevo aromo so kot nalašč za kakšno sladico po kosilu ali pa kar tako, ob skodelici čaja ali kave.
Jaz sem jih pekla v posebnih modelčkih za pite premera 12 cm. Seveda lahko le-te zamenjate s kakšnim drugim modelom ali pa jih spečete v velikem pekaču za pito, pri čemer količino sestavin v receptu podvojite, prav tako pa prilagodite čas pečenja.
[recipe title=”Vaniljevi kolački z gozdnimi jagodami” servings=”3 mini pekači” time=”25 min brez peke in ohlajanja” difficulty=”pekač za mini pite premera 12 cm”]
[recipe-ingredients]
- Sestavine:
- 2 srednje velika beljaka teže ca. 70-75 g
- 80 g sladkorja v prahu
- 40 g mletih mandljev
- 2 g pecilnega praška (1/2 ČŽ)
- 50 g bele gladke moke
- 70 g stopljenega masla
- 30 g mleka
- 1 ČŽ vaniljeve arome
- 50 g + 25 g gozdnih jagod
[/recipe-ingredients]
[recipe-directions]
- V večjo skledo presejemo sladkor v prahu, mandljevo moko, pecilni prašek in belo moko ter zmešamo.
- Dodamo beljake (nestepene), stopljeno maslo (ga ni potrebno ohlajati) in na koncu še mleko. Zmešamo, da se zmes poenoti.
- Nato na rahlo vmešamo še jagode (50 g) in pazimo, da se ne razpacajo. Maso pustimo počivati najmanj 2-3 ure, da se zgosti, ali še bolje, čez noč.
- Naslednji dan s stopljenim maslom premažemo modelčke ter vanje do ¾ vlijemo maso. Po vrhu razporedimo še jagode (preostalih 25 g) in jih nekoliko vtisnemo v testo. Pečemo 23-30 minut na 170 stopinjah.
- Ohladimo v pekaču ter postrežemo.
[/recipe-directions]
[/recipe]
